»Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.«

»Konec iger. Konec bomb. Konec hoje. Konec zabave. Konec plavanja. 67. To je 17 let čez 50. 17 več, kot sem jih kdaj hotel ali potrebaval. Dolgčas. Ves čas sem pasji. Ni zabavno – za nikogar. 67. Postajaš pohlepen. Obnašaj se svoji visoki starosti primerno. Sprosti se – Tole ne bo bolelo.«

»Ne nameravam sedeti tu in se opravičevati za svoje ideje. Točno to skušajo početi mediji: da bi se opravičili za vsakršno idejo, ki ne sodi v miselne okvire, ki nam jih želijo vsiliti oni. To ni šala, to ni igra, to ni zgolj neko zvezdniško sodelovanje – to je moje življenje.«

»Mislim, da vse, kar delam, od videozapisov do knjige in turneje po Ameriki, delam zato, ker želim za nekoga biti nekdo, kot sem ga potrebovala sama, ko sem bila na dnu.«

»Zdelo se mi je pomembno napisati knjigo, ki bi spregovorila o kompleksnosti izseljenske izkušnje, o številu težkih odločitev, ki jih mora sprejeti vsak izseljenec, ki nato postane priseljenec.«

»Jaz sem bila mit, nisem bila samo igralka.«

»Poskušal sem izkazati spoštovanje, postaviti se za mojo ljubo prijateljico na ta grozen, srednjeveški način ... Sem precej inteligenten človek in zato me je nekako pretreslo, ko sem se prizemljil po teh strašnih čustvih.«

»Rad se pretvarjam, da moja umetnost nima nobene zveze z mano.«

»Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«

»Čeprav sem vedela, da do tega mora priti, da se ena zgodba zaključi, mi kljub temu ni lahko pri srcu. Ni mi vseeno.«